Včeraj klasična petkova varianta. Punca frej, šiba na Begunjščico (gor Šentanc, dol Centralna - woohoo), jaz pa od doma delam v Argentini. In pa psihične priprave na petkov derbi. Krasn je blo, še Ata smo šli pogledat po dolgem cajtu... Pa tudi na Begunjščici je bila "razmera odlična", je djava.
Sobotni plani so bili bolj trgovinsko obarvani z močnim kosilom. Ko smo počasi pojedli še bolj počasi "v-lastnem-soku" pečen osso-buco je bil filing že kavčarski. A kaj, ko se je zgodila prava snežna ploha in je v trenutku vse pobelilo. Kakšen kavč, šibamo na Pokljuko po sladico - porcijo meteža!
No, proti Rudnemu polju se je kazalo modro nebo, le posamezne snežinke so v počasnem ritmu naletavale. Ker sva bila popoldanca, ni bilo nobenih množic, samo par avtomobilov, gor sva hodila sama.
Tempo počasen, te "pokosilne" mi nekako ne odgovarjajo. S polnim trebuhom pač ne gre. Ko sem prišel v strmino, se je oso-buko preselil nazaj v grlo (vsi grižljali skupaj) in sem se kar matral. Na grebenu se je začelo zapirati, proti Viševniku je pihalo in navlekli so se oblaki. Sva šla še tistih par metrov do Plesišča in potem direktno dol. Mal je bilo svežega poprha, mal vetrnih nanosov in vse skupaj se je sestavilo v fletno mehkobno smuko. Celo prašilo se je. Seveda tudi akrobacije niso umanjkale...
petkova Begunjščica po Šentancu
spihan in poledenel greben na izstopu
dramatično menjavanje vremena
Na Pokljuko - osso buco v glavi
proti vrhu
pogled proti Viševniku - nikjer nikogar
gozdna vila...
...je težko ulovljiva
pra-pra-prašimo
akrobacije v žlebu
sproščeno v dolino
Smučarija je bila fajna, spodaj pa je že naletaval sneg in tudi veter se je krepil. Sva se kar hitro pobrala nazaj domov.
Taka fletna je bla. Pošihtna brez šihta ;)
***
"In bog ne daj, da veter zapiha v našem kraju,
In da naše mesto prekrije prah z neba.
In bog ne daj, da veter zapiha v našem kraju,
Da s tem razkrije kakšen je kdo v resnici."
Ni komentarjev:
Objavite komentar